15. 4. 2024

GeoZS je v sodelovanju s podjetjem CALCIT d.o.o. iz Stahovice, na portal Pregledovalnik vrtin dodal podatke o 154 vrtinah, izvedenih v okviru raziskav nahajališča kaolina v okolici Črne pri Kamniku.

Nahajališča kaolina oziroma illita v Črni ležijo severovzhodno od Kamnika, v dolini ob potoku Črna, ob cesti, ki iz Kamnika preko Črnivca vodi proti Gornjemu Gradu. Nahajališče je bilo znano po pridobivanju kaolina, zato je dobilo ime Rudnik kaolina Črna. Kaolin je sicer trgovsko ime za mineralno surovino, v kateri prevladuje glineni mineral illit. Mineral kaolinit je v skrilavcu prisoten le v sledovih.

Nahajališče illita leži vzdolž doline in pod njenim dnom v smeri vzhod-zahod; dolgo je okrog 1.500 m, široko od 250 do 380 m, izjemoma do 500 m. Nahajališče je bilo odprto s slepim izvoznim jaškom, ki je segal od površine na nadmorski višini 521 m do nadmorske višine 421 m, kjer je bilo v zahodnem delu najnižje obzorje.

Nahajališče, debelo približno 100 metrov, je bilo v času zapiranja že odkopano. Z vrtinami so ugotovili, da sega še 40 do 60 m globlje. Najgloblje segajo plasti illitnega skrilavca 140 m globoko, do nadmorske višine 360 m.

Izdanke illita najdemo tudi pri Županjih Njivah, Stahovici, Kališah ter Sovinji Peči. Največje potencialno nahajališče illita predstavlja območje Sel pri Kamniku, na pobočjih nad Tuhinjsko dolino. Pridobivanje illita je sicer potekalo le v dolini Črne, drugje so bile izvedene le raziskave pojavov te mineralne surovine.

Zgodovinski pregled izkoriščanja kaolinove rude

Kaolinovo rudo so v dolini Črne odkrili leta 1811. V dolini in njeni bližnji okolici so ga pridobivali v manjših površinskih odkopih in uporabljali v obrtnih keramičnih delavnicah v Ljubljani za izdelavo keramične posode vrste fajansa. Kasneje so illit začeli uporabljati tudi kot polnilo v papirni industriji, ki je postala najpomembnejši odjemalec plavljenega illita. Plavljenje pomeni bogatenje surovine z glinenimi minerali z usedanjem večjih, večinoma kremenovih jalovinskih zrn. Z jamskimi deli so pričeli šele leta 1856 v rovu Roza; nasproti vhoda v rov so postavili prvo separacijo, t.i. plavnico.

Lastniki obratov so se večkrat zamenjali, zaradi nezadostnega vzdrževanje objektov pa so proizvodnjo ob začetku I. svetovne vojne ustavili. Po njej so vzhodneje odprli nov rov, novo plavnico pa postavili na mestu, kjer je za tem stala separacija vse do prenehanja pridobivanja surovine.

Do začetka druge svetovne vojne je proizvodnja potekala v manjšem obsegu, bolj obrtniško, včasih celo sezonsko. Med drugo svetovno vojno so do leta 1942 illit pridobivali Nemci, potem pa so rove in rudniške naprave le še vzdrževali. V nahajališču in plavnici so delali večinoma domačini iz okoliških vasi. Delo v jami je bilo v celoti ročno, svetili so si s karbidovkami.

Odkopavanje illitnega skrilavca je potekalo s prečno odkopno metodo, z rušenjem stropa od zgoraj navzdol in s smerno odkopno metodo. Delo je bilo naporno in nevarno kljub uvedbi strojev, ki so olajšali delo. Delavci so bolehali za silikozo kljub temu, da je bilo urejeno prezračevanje odkopnih etaž.

Po drugi svetovni vojni je z večanjem proizvodnje papirja v Sloveniji in potreb po plavljenem illitu v drugih industrijskih vejah začela naraščati tudi proizvodnja v Črni. Odkopavali so illitni skrilavec, iz katerega so pridobili od 20 do 30 % illita.

V separaciji so po drobljenju illit od skrilavca ločili s spiranjem z vodo. Iz suspenzije, illitnega mleka, se je illit usedal v posebnih bazenih. Zgoščenega so črpali do stiskalnic, kjer so ga oblikovali v plošče 60 x 60 x 4 cm z okoli 30 % vlage. V sušilnici so ga dodatno osušili do 12 % vlage. Nekaj illita z granulacijo pod 63 µm sta kot polnilo uporabljali barvarska in gumarska industrija.

Kljub postopni uvedbi mehaniziranega odkopavanja je po letu 1977 proizvodnja začela hitro upadati. Vzrok za to sta bili nižja cena in boljša kvaliteta češkega illita iz dnevnih kopov. Zmanjšal se je predvsem odkup papirniškega illita z granulacijo pod 40 µm, ker je bilo v njem za nove papirniške stroje preveč abrazivnega kremena. Rudnik so leta 1996 zaprli.

Mineralna sestava in geološke značilnosti nahajališča

Mineralna sestava illitnega skrilavca iz Črne je predvsem kremen, sledijo illit, sericit, kalcit, klorit in albit, v sledovih pa kaolinit, pirofilit, mikroklin, pirit, siderit, epidot in tremolit. Illit se nahaja v ladinijskih kamninah, ki so po pobočjih večinoma prekrite z mlajšimi terciarnimi in kvartarnimi sedimenti.

Illitne ladinijske kamnine so hidrotermalno spremenjene vulkanske in piroklastične kamnine Slovenskega jarka. Pri regionalni metamorfozi je omenjeno zaporedje doseglo pogoje zelenih skrilavcev, nato pa so v njih potekale naslednje hidrotermalne spremembe: kloritizacija, sericitizacija, karbonatizacija, epidotizacija, albitizacija, nastajanje tremolita in izluževanje železovih mineralov. Spremenjeni, zbledeli in bolj kisli deli kamnin, so najbolj bogati z illitom.

V spodnjem delu zaporedja so kisle do bazične predornine z vložki tufov. Nastali so kloritni skrilavci, spilitizirani diabazi, spremenjeni avgitni porfirit in vmesne plasti spremenjenih drobnozrnatih pelitskih keratofirskih tufov. V srednjem delu so temnosivi do črni skrilavi glinavci ter tufskopeščeni skrilavci z vložki tufov in tufitov. Najbolj so spremenjeni svetli, razbarvani, bolj kisli kremenovo-keratofirsko-tufski skrilavci, ki ležijo med zelenimi, bolj bazičnimi, spilitiziranimi diabazno-tufskimi kamninami. Te plasti so debele od 2 do 3 m in celo od 15 do 20 m, kar je priročno za pridobivanje. Tanjše leče in plasti illita so tudi na mejah temnih skrilavih glinavcev in vulkanskih kamnin.

V zgornjem delu ladinijskega zaporedja sta kremenov keratofir in njegov tuf. Sekundarne hidrotermalne spremembe so dale skrilave, filitoidne kamnine. Nad njimi ležijo lapornati in oolitni apnenci. Odkritih je bilo šest plasti illita, vse več ali manj v antiklinali ležišča. Vpadajo strmo do subvertikalno proti severu oziroma jugu. Zaradi prelomov se plasti pogosto izklinjajo ali pa se cepijo in ponovno združujejo. Hidrotermalne raztopine, ki so povzročile spremembe, so jih v zadnji fazi zapolnile z žilnim kremenom, ki ga spremljata albit in epidot. Na odvalih pa lahko še danes najdemo drobne kristale pirita z razvitimi ploskvami pentagonskega dodekaedra in kocke.

Literaturni viri:

• Hinterlechner Ravnik, A., 1978: Zeleni skrilavci Kranjske rebri (regionalna metamorfoza faciesa zelenih skrilavcev, str. 245-254). Geologija, knjiga 21/2, Ljubljana.
• Potokar, A., 1983: Mineraloško petrografske preiskave »kaolina« in prikamnine iz vrtine Vj-102/82 Črna pri Kamniku (mineralna sestava in hidrotermalne spremembe). Diplomsko delo, 60 strani. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, FNT, Odsek za geologijo.
• Rifel, V., 2004: Rudarjenje v dolini Črne in njeni okolici. Kamniški zbornik XVII, Kamnik.
• Rifel, V., 2006: Pridobivanje kaolina v dolini Črna in kalcita v Stahovici. 194 str. Studio Dataprint, Kamnik.
• Rifel, V., Herlec, U., 2006: Minerali v Rudniku kaolina Črna pri Kamniku. – Scopolia, Journal of the Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana – Suppl_3: 128 - 131.

Podjetju CALCIT d. o. o. iz Stahovice se zahvaljujemo za sodelovanje pri projektu Javni pregledovalnik vrtin Republike Slovenije. Lokacije raziskav nahajališča kaolina v okolici Črne pri Kamniku