Z dr. Lukom Serianzem, raziskovalcem na Oddelku podzemne vode – hidrogeologija, smo spregovorili o letošnjem poletju, ko sta Slovenijo in velik del Evrope zaznamovala pomanjkanje padavin in suša.

V nadaljevanju preberite, kako sušni dogodki vplivajo na podzemne vode, kakšno je trenutno stanje vodnih virov in zakaj je njihovo poznavanje ključno za prilagajanje podnebnim spremembam.

Letošnje poletje je zaznamovala huda suša, ki se je odrazila predvsem v katastrofalnih posledicah za kmetijstvo in izredno nizkih vodostajih rek in potokov. Ali lahko v prihodnosti pričakujemo tudi posledice sušnih obdobij na zagotavljanje pitne vode?

Letošnja suša na srečo ni bistveno ogrozila zanesljivosti oskrbe s pitno vodo na ravni države, je pa na posameznih območjih že vplivala na razpoložljivost vodnih virov in ponovno opozorila na ranljivost nekaterih vodovodnih sistemov. Predstavlja jasen opomin, da se pogostost in intenzivnost hidroloških suš povečujeta. Gre za pojav, s katerim se bomo morali naučiti živeti, predvsem pa se mu prilagoditi z ukrepi, ki bodo povečali odpornost družbe na prihodnje vodne krize. Tudi evropske usmeritve na področju voda vse bolj poudarjajo prilagajanje podnebnim spremembam, varovanje vodnih virov in krepitev odpornosti vodnih sistemov.

Zdi se, da kot družba še vedno živimo v prepričanju, da je Slovenija vodnata dežela, v kateri vode preprosto ne more zmanjkati. Res je, da Slovenija prejme veliko padavin. Res je tudi, da se ponašamo z izdatnimi vodnimi viri. Toda voda, ki priteče iz pipe, ni samoumevna. V Sloveniji je namreč podzemna voda tista, ki zagotavlja več kot 95 odstotkov oskrbe s pitno vodo. Suša zato ni zgolj problem kmetijstva ali nizkih pretokov rek, kot pogosto prevladuje v javni razpravi. Z vso legitimno pravico lahko rečemo, da je suša predvsem problem podzemne vode.

Ali smo torej v javnih razpravah o posledicah letošnje suše zanemarili učinke suše na podzemne vode, ki nam zagotavljajo pitno vodo?

Deloma da, vendar je to do neke mere razumljivo. Za razliko od rek, jezer in drugih površinskih voda, kjer se posledice pomanjkanja padavin hitro odražajo v zmanjšanih pretokih in nižjih gladinah, spremembe v vodonosnikih potekajo skrito. Zaradi velikega zadrževalnega volumna in počasnega pretakanja podzemne vode se učinki suše praviloma pokažejo z določenim časovnim zamikom. Prve znake suše podzemnih voda običajno zaznajo upravljavci sistemov za oskrbo s pitno vodo. V medzrnskih vodonosnikih prihaja do zniževanja gladine podzemne vode, na kraških vodnih virih pa se lahko zmanjšuje izdatnost izvirov. V gravitacijskih vodovodnih sistemih se to lahko odrazi tudi v zmanjšani razpoložljivosti vode in nižjih tlakih v omrežju.

Prav zaradi počasnega odziva vodonosnikov se pogosto ustvarja vtis, da suša na podzemno vodo nima pomembnejšega vpliva. V resnici se njeni učinki lahko kopičijo več mesecev ali celo let, preden postanejo prepoznavni v obliki zmanjšane razpoložljivosti vodnih virov. To je posledica dejstva, da se podzemna voda skozi kamnine in sedimente pretaka zelo počasi. Tudi v najbolj prepustnih medzrnskih vodonosnikih hitrosti toka običajno dosegajo le nekaj metrov na dan, v številnih drugih okoljih pa jih merimo v centimetrih ali celo milimetrih na leto. Posledično se podzemna voda v vodonosnikih zadržuje od nekaj let do več desetletij, v globokih regionalnih sistemih pa še bistveno dlje.

Dejstvo, da posledic danes morda še ne opažamo izrazito, ne pomeni, da jih ne bo jutri. Nasprotno, prav zaradi vse večjih pritiskov na prostor, naraščajočih potreb po vodi in podnebnih sprememb zmanjšujemo naravno odpornost vodonosnikov na prihodnje sušne dogodke. Če želimo ohraniti zanesljivo oskrbo s pitno vodo tudi v prihodnosti, moramo sušo podzemnih voda obravnavati enako resno kot sušo rek in jezer.

Katero je ključno vprašanje razumevanja vpliva suše na podzemne vode?

Eno ključnih vprašanj pri razumevanju vpliva suše na podzemne vode je, kaj se v resnici dogaja z zalogami vode, shranjenimi pod površjem. Vodonosniki namreč delujejo kot veliki naravni rezervoarji. V njih so lahko shranjene izdatne količine vode, ki so se v sistem uskladiščile v ugodnih hidrogeoloških razmerah. Ko padavin primanjkuje, se te zaloge začnejo postopoma sproščati. Zaradi tega najbolj neugodne posledice suše pogosto opazimo bistveno pozneje, kot bi jih pričakovali. Še posebej izrazit je ta režim v območjih kraških in kraško-razpoklinskih vodonosnikov, ki zagotavljajo okoli 50 odstotkov virov pitne vode.

V takšnih vodonosnikih se v obdobjih brez padavin posamezni deli sistema praznijo z različno hitrostjo. Po zelo poenostavljenem konceptu najprej prevladuje hitrejše odtekanje iz bolj prepustnih struktur, pozneje pa vse večji delež pretoka zagotavljajo zaloge vode iz manj prepustnih delov vodonosnika. Zaradi tega se odtočni režim s časom spreminja, kar močno otežuje napovedovanje odziva sistema na dolgotrajnejše sušno obdobje. Pri oskrbnih sistemih, ki pitno vodo zajemajo neposredno iz izvirov, to pomeni, da lahko pretok ob dolgotrajni suši močno upade ali pa izvir celo presahne. Takšni primeri niso redki, posebej kritični pa so izviri strateškega pomena, kot je npr. izvir Rižane, ki s pitno vodo oskrbuje Obalo.

Posebej bi izpostavil Julijske Alpe, ki predstavljajo enega najpomembnejših sistemov z razpoložljivimi zalogami podzemne vode v Sloveniji in imajo zaradi posebnega režima ohranjanja narave znotraj Triglavskega narodnega parka poseben strateški pomen. Letošnje leto je pri tem zelo zanimiv primer. Kljub izrazito sušnim razmeram in pomanjkanju padavin v velikem delu leta pretoki številnih pomembnih alpskih izvirov v Julijskih Alpah niso dosegli zgodovinsko najnižjih vrednosti. Na prvi pogled bi lahko sklepali, da razmere niso posebej skrb vzbujajoče. Toda takšna razlaga bi bila preveč poenostavljena. Dejstvo, da pretoki tudi med izrazito sušo še vedno niso kritični, ne pomeni nujno, da vodnega primanjkljaja ni. Pomeni predvsem, da se sistem še vedno napaja iz zalog, ustvarjenih v preteklih letih.

Prav zato sušni pretoki izvirov niso zgolj odraz vremenskih razmer tekočega leta. Na njih vplivajo tudi hidrološke razmere prejšnjih let, količina padavin v zaledju, obseg zimskega snežnega pokrova in dolgoročni procesi napajanja vodonosnikov. Debelina snežne odeje v Alpah pri tem ima posebno pomembno vlogo. Sneg predstavlja nekakšen sezonski rezervoar vode, ki se sprošča postopoma in omogoča napajanje vodonosnikov tudi v mesecih, ko padavin primanjkuje. To pomeni, da bodo meteorološke razmere v prihodnjih mesecih pomembno vplivale ne le na letošnjo jesen, ampak tudi na prihodnje poletje. Če se zaloge podzemne vode letos ne bodo ustrezno obnovile, lahko posledice občutimo šele čez leto dni. Morda celo pozneje. Lahko si le predstavljamo, kakšne bodo razmere, če bomo imeli naslednje leto podobno sušno poletje.

Ne glede na naša prizadevanja je suša naravni pojav in se bo pojavljala tudi v prihodnje. Veliko pomembnejše vprašanje pa je, kako se kot družba nanjo odzivamo. Šele takrat se pokaže, kako dobro razumemo sistem, od katerega smo praktično popolnoma odvisni.

Kako se lahko kot družba odzivamo na sušna obdobja, ki se jim bomo v prihodnje težko izognili in s kakšnimi ukrepi lahko varujemo vire pitne vode?

Slovenija je na področju varovanja podzemne vode v preteklosti naredila veliko. Vodovarstvena območja sodijo med najpomembnejše instrumente varovanja virov pitne vode in so v mednarodnem merilu razmeroma dobro urejena. Kljub temu zakonodaja ne more preprečiti vseh obremenitev podzemnih vod. Vedno pomembnejši postajajo posredni vplivi, povezani s spreminjanjem rabe prostora in vse večjim obiskom naravnih območij, ki v resnici predstavljajo do sedaj še razmeroma neobremenjena zaledja vodnih virov. Turizem že dolgo ni več zgolj sezonski pojav, temveč vse bolj celoletna dejavnost, ki v občutljivih hidrogeoloških okoljih ustvarja dodatne pritiske na vodne vire. Ob tem se na terenu vedno znova lahko srečamo s prizori, ki bi nas morali spodbuditi k premisleku o našem odnosu do vode in prostora. Še vedno me zelo preseneča masovno parkiranje vozil na neurejenih parkiriščih in to med drugim na vodovarstvenih območjih najizdatnejših vodnih virov. Hidrogeologi pri varovanju vodnih virov veliko pozornosti namenjamo posameznim posegom v prostor. Če nekdo želi zgraditi parkirišče na vodovarstvenem območju, zahtevamo tesnjenje površin, nadzorovano odvajanje padavinskih voda in druge zaščitne ukrepe. Vemo, zakaj. Vemo, da lahko olja, goriva in druge snovi predstavljajo tveganje za podzemno vodo. Toda izkušnje kažejo, da se le nekaj kilometrov stran od vodnega vira, v naravnem okolju lahko v enem samem dnevu zbere več sto vozil, česar noben vodovarstveni režim ne more učinkovito obravnavati. Ne zato, ker bi bili predpisi slabi, temveč zato, ker zanje pogosto ni preprostih tehničnih rešitev.

Turizem seveda ni edini pritisk, ki ga opažamo na območjih pomembnih vodnih virov. Podobno vprašanje se odpira tudi pri nekaterih drugih posegih v prostor, ki jih pogosto razumemo kot samoumevne ali nujne, o njihovem vplivu na vodne vire pa razmišljamo bistveno manj. Podobno kot prejšnja leta sem tudi letošnje poletje na več mestih opazil urejanje in vzdrževalna dela v strugah vodotokov. Kot inženir še nekako razumem, da sanacija včasih zahteva resne gradbene posege. Kot hidrogeolog pa se ob takem prizoru ne morem izogniti različnim vprašanjem: kaj se zgodi, če med deli pride do razlitja goriva ali hidravličnega olja? Kam bo odtekla onesnažena voda? Ali poseg lahko vpliva na lastnosti hidravlične povezave med površinsko in podzemno vodo? Še posebej problematično je to v zaledju vodnih virov, kjer sta površinska in podzemna voda v neposredni hidravlični povezavi. V takšnih primerih potok ni zgolj potok, temveč pomemben del sistema napajanja podzemne vode. V eni izmed alpskih dolin sem v obdobju izjemno nizkih pretokov opazoval sledi gradbenih strojev, ki so izvajali dela neposredno v strugi potoka. Ob isti strugi sta dva vodna vira, ki se neposredno napajata iz potoka. Če pride do onesnaženja, obstaja realna možnost, da bo del teh snovi zelo hitro dosegel sistem oskrbe s pitno vodo. To je nedopustno.

Poseben izziv predstavlja dejstvo, da teh vplivov pogosto še ne znamo zanesljivo izmeriti ali ovrednotiti. Njihovi učinki so običajno prostorsko razpršeni, dolgotrajni in se lahko v podzemni vodi pokažejo šele čez leta ali desetletja. Zato jih pri načrtovanju in upravljanju vodnih virov pogosto podcenjujemo, čeprav lahko dolgoročno pomembno vplivajo na količinsko in kakovostno stanje podzemne vode.

Prav zato me vedno znova preseneča, kako veliko energije namenjamo reguliranju gradnje, kmetijstva in posameznih industrijskih dejavnosti, medtem ko se o dejanskih pritiskih na vodne vire pogosto pogovarjamo precej manj. Morda največji problem slovenskega upravljanja voda ni pomanjkanje predpisov. Problem je, da vodni vir še vedno prepogosto razumemo kot točko na zemljevidu in ne kot celoten hidrogeološki sistem.

Sočasno s problematiko hidroloških suš in zagotavljanja pitne vode se vse pogosteje odpira tudi vprašanje rabe podzemne vode za namakanje kmetijskih površin. Prav kmetijstvo je namreč med dejavnostmi, ki jih suša najbolj prizadene, zato se v obdobjih dolgotrajnega pomanjkanja padavin potrebe po vodi za namakanje praviloma povečajo. V številnih primerih je podzemna voda eden redkih zanesljivih vodnih virov, ki ostanejo na voljo tudi v sušnih razmerah.

Pri tem lahko prihaja do vse večjih pritiskov različnih rab na iste vodne vire. Na eni strani je potreba po zagotavljanju prehranske varnosti in prilagajanju kmetijstva na podnebne spremembe, na drugi strani pa potreba po ohranjanju zadostnih količin kakovostne pitne vode. Obe rabi sta legitimni in družbeno pomembni, zato vprašanja ni mogoče reševati zgolj z administrativnimi prepovedmi ali preprostimi tehničnimi ukrepi. V prihodnosti bo zato potreben širši družbeni dogovor o prednostnih rabah vode v obdobjih pomanjkanja. Odločanje o tem ne bo več zgolj strokovno ali hidrogeološko vprašanje, temveč tudi vprašanje družbenih prioritet. Stroka lahko oceni razpoložljivost vodnih virov, njihove obnovitvene zmogljivosti in tveganja posameznih odvzemov, odločitev o tem, kako razpoložljivo vodo razdeliti med različne uporabnike, pa bo predvsem stvar družbenega konsenza.

Kaj danes predstavlja največjo grožnjo podzemni vodi?

Naraščajoče obremenitve prostora, kot so urbanizacija, promet, turizem, intenzivnejša raba naravnih območij in posegi v vodotoke, ter vse večje potrebe po vodi ustvarjajo dodatne pritiske na vodonosnike. Poseben izziv predstavlja dejstvo, da številnih posrednih in kumulativnih vplivov še ne znamo dovolj dobro ovrednotiti, njihove posledice pa se lahko pokažejo šele čez leta ali desetletja. V prihodnje bo verjetno vse pomembnejše tudi vprašanje količinskega stanja podzemne vode. V obdobjih dolgotrajnih suš se namreč hkrati povečajo potrebe po vodi za oskrbo prebivalstva, kmetijstvo, gospodarstvo in ohranjanje vodnih ekosistemov. Tako lahko pridemo do položaja, ko podzemna voda ni več zgolj naravni vir, temveč postane omejena dobrina, o kateri bo treba sprejemati družbene odločitve in določati prednostne rabe. Če smo se v preteklosti upravičeno osredotočali predvsem na varovanje podzemne vode pred onesnaženjem, bo v prihodnosti enako pomembno vprašanje, kako ohraniti zadostne količine kakovostne podzemne vode v razmerah naraščajočih potreb in vse pogostejših hidroloških suš.

Slovenija je ena redkih držav, ki je pravico do pitne vode zapisala v ustavo. Nas to lahko varuje pred njenim pomanjkanjem v času nepredvidljivih posledic podnebnih sprememb?

S tem dejanjem nismo zaščitili le vode, temveč tudi idejo, da obstajajo dobrine, katerih vrednost presega njihovo ceno na trgu. V času podnebnih sprememb, vse pogostejših suš in naraščajočih pritiskov na prostor postaja takšno razumevanje vode vse pomembnejše. Žal pa praksa prepogosto pokaže, da si drugi, sicer ustavno povsem legitimni gospodarski in prostorski interesi, dejansko podredijo pravico do pitne vode in to v večini primerov praktično brez družbenega dogovora, temveč zgolj zaradi posameznih interesov. Zato je pomembno, da si kot družba vedno znova zastavljamo vprašanja, koliko je v resnici vredno zavedanje, da bo iz pipe tudi jutri pritekla zdravstveno ustrezna pitna voda, koliko je vredna varnost zanesljivega vodnega vira. Prav zato voda presega običajno tržno logiko. Je del naše kulturne identitete in eden od temeljev družbene stabilnosti.

Kako lahko hidrogeološka stroka prispeva k pravočasnemu prepoznavanju tveganj in učinkovitemu varovanju podzemne vode?

Hidrogeološka stroka ima pri tem ključno vlogo, saj omogoča razumevanje procesov, ki potekajo skrito pod površjem. Najzanesljiveje lahko obravnavamo fizikalne lastnosti toka podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih, ki so zaradi goste mreže opazovanj in meritev danes razmeroma dobro raziskani. Posledično lahko njihove odzive na sušna obdobja in spremembe napajanja podzemne vode dokaj zanesljivo spremljamo in napovedujemo.

Večji izziv predstavljajo kraški in kraško-razpoklinski vodonosniki, iz katerih se oskrbuje pomemben del prebivalstva Slovenije. Ti sistemi so hidrogeološko bistveno bolj kompleksni, saj se voda pretaka po razpokah in kraških kanalih, zato so odzivi na padavine, suše in obremenitve prostora pogosto hitri ter prostorsko zelo raznoliki. Kljub temu stroka tudi na tem področju hitro napreduje.

Z razvojem naprednih metod pri napovedovanju ekstremnih dogodkov na področju podzemne vode hidrogeološka stroka močno napreduje pri razumevanju procesov v vodonosnikih. Če dovolj dobro poznamo ključne pritiske na prostor in prepoznamo potencialna tveganja, imamo tudi priložnost ukrepati, preden se težave pojavijo. Pri varovanju podzemne vode je morda zato najtežje pravočasno prepoznati težavo in ukrepati, ko jo je še mogoče preprečiti. Varovanje podzemne vode zato ni le naloga hidrogeološke stroke in države, temveč odgovornost vseh nas.