Premogovnik Zabukovica je svoje prve jamske mere dobil že leta 1799, kar je pomenilo začetek organiziranega pridobivanja premoga na tem območju. Kasneje so v oligocenskih plasteh – podobno kot v Zasavju – postali zanimivi še številni izdanki premoga. Ti so se že pred letom 1850 razvili v premogovnike Liboje, Pečovnik in Štore, ki ležijo vzhodno od Zabukovice. Pomemben zgodovinski mejnik je bila izgradnja Južne železnice (dvotirne povezave Dunaj–Trst), ki je leta 1846 dosegla Celje in leta 1849 Ljubljano. S tem so premogovniki južno od Celja pridobili strateški pomen – premog je postal ključen vir energije za industrijo, promet in gospodinjstva.

Premogonosne oligocenske plasti sestavljajo konglomerati, peščenjaki, meljevci, gline in laporji. Te plasti izdanjajo v ozkem dolinskem pasu južno od Celja, omejenem s triasnimi karbonatnimi in magmatskimi kamninami. Premogi tega območja so v svojem času veljali za kakovostne rjave premoge – nekoliko boljše kot iz Zasavja (Trbovlje, Zagorje, Hrastnik), a podobne kot iz Laškega. Premog je bil primeren za industrijo, promet, energetiko in približno 10 % za široko (domačo) porabo.

Debelina premogovega sloja je bila do 7 metrov, z dvema jalovinskima vložkoma debeline manj kot 0,5 metra; najboljši je bil zgornji del sloja. Celoten rovni premog je imel toplotno vrednost 12,6 MJ/kg ob 24,4 % vlage in 26,8 % pepela ter zmerno vsebnost žvepla, v povprečju 1,65 %. Po sodobnih kriterijih (ECE-UN – Evropske ekonomske komisije pri Združenih narodih) bi to bil glede na vsebnost pepela rjavi premog ali meta-lignit do sub-bituminozni premog slabe kakovosti in z znatno vsebnostjo žvepla (nad 1,5 %).

Premogovniki so se postopoma zapirali zaradi več dejavnikov: izčrpanosti zalog, težkih pogojev rudarjenja, pogostih vdorov vode iz triasne podlage ter kakovosti premoga. Premogovnik Zabukovica je prenehal s proizvodnjo leta 1966, Liboje (znan tudi kot Zabukovica–Liboje) je deloval do leta 1972, Pečovnik pa je prenehal z obratovanjem po katastrofalnem udoru vode 13. decembra 1959. Nove Štore so se zaprle že leta 1926. Zaradi zahtevnih montan-geoloških pogojev so v posameznih jamah proizvodnjo včasih začasno ukinjali, a jo nato spet obnavljali.

Premog v teh krajih je, podobno kot marsikje v Zasavju, predstavljal pomemben vir za razvoj steklarskih, opekarskih in keramičnih industrijskih obratov. Po drugi svetovni vojni se je južno od Celja razvila industrijska dejavnost pod skupnim imenom Montana, ki je združevala vse prej omenjene dejavnosti. Podjetje Montana se je iz rudarske tradicije preoblikovalo v sodobno proizvodnjo in je danes uspešno podjetje za pridobivanje in predelavo nekovinskih rudnin, kot sta zeolitski tuf in bentonit. A vse se je začelo pred malodane 200 leti s premogom v teh krajih – še en dokaz, kako so nekdaj rudarski kraji danes primer uspešnega vsestranskega razvoja v najširšem pomenu, od kulture do visokotehnoloških podjetij (Idrija, Mežica, Jesenice, Zasavje, Velenje …).

Pripravila: mag. Andrej Lapanje in dr. Miloš Markič