Na ozemlju Slovenije, na geološko izredno zanimivem stičišču Evrazijske in Afriške tektonske plošče, oziroma na stičišču velikih regionalnih strukturno-geoloških enot kot so Alpe, Dinaridi, Panonski bazen in Jadranska plošča, poznamo na desetine lokacij izkoriščanja premogov, od zelo majhnih najdišč, ki so imela le krajevni pomen, do številnih premogovnikov, kjer smo premoge v preteklosti pridobivali v deset do več sto tisoč tonah letno.

V širšem tektonsko-sedimentnem smislu lahko naša premogišča razdelimo na paralična (morsko-priobalna) in intramontana (večinoma jezersko-rečna). Za prva je najpogosteje značilno nastopanje večjega števila razmeroma tankih, do 2,5 m debelih premoških plasti v ciklično menjavajočih se sladkovodno in brakično razvitih plasteh, za druga pa, da jih gradi manjše število, ali celo le ena sama debela plast premoga.

Po petrografski sestavi so slovenski premogi večinoma humusni, le izjemoma tudi sapropelski. Ligniti in rjavi premogi so litotipno in maceralno heterogeni, črni pa razmeroma homogeni. Tako za premoge, ki so nastali iz morsko-brakičnih paraličnih šotišč, kot za premoge, ki so nastali iz jezersko-rečnih sladkovodnih intramontanih šotišč, velja, da so bila to večinoma nizka ali topogena barja.

Premogi v Sloveniji in njihova nahajališča